Trbovlje, kot mesto s prepoznavno industrijsko kulturno dediščino, je vsekakor prostor, ki ga je zaznamovalo več kot 200 let ne samo rudarskega temveč tudi industrijskega razvoja.
Na začetku 21. stoletja je tako real samega mesta in okolice označen s simbolnimi objekti, artefakti, ostalinami preteklega časa. Zunanjemu opazovalcu, bolje rečeno sodobniku, je namen in smoter ostankov dveh industrijskih revolucij pogostoma nepojmljiv in nerazumljiv. Objekti, katerih namembnost se je že zdavnaj izgubila v meglici preteklosti, stroji katerih namen je neznan, naprave, ki so služile sploh, ne vemo čemu, tako ostajajo nekakšni nadrealistični spomeniki preteklosti, na en način čaščeni, pa vendar nerazumljeni.
Vizualna alternativa Trbovlje (okrajšano V. A. T.), skupina mladih intelektualcev z afinitetami do vizualnega izražanja, je v teh spomenikih preteklosti vsekakor našla hvaležen material za svoje ukvarjanje z vizualizacijo našega mesta in ohranjanje kulturne dediščine z arhivom fotografij, ki se bodo verjetno zapisale v zgodovino.
Na podoben način, kot ga opisujeta brata Strugatski v svoji knjigi Piknik na robu ceste (1972), se člani skupine V. A. T., s spoštovanjem in nostalgijo, s svojimi fotografijami dotikajo teh objektov in predmetov ne samo na zunanji, vizualni ploskvi, temveč s svojimi deli zadrejo globlje. Na prvi pogled prazen, izčiščen svet strojev in industrijskih objektov vendarle spregovori skozi princip prisotne odsotnosti o ljudeh, ki so tam delali, ki so te stroje upravljali.
Skozi delo skupine se kaže tudi čustven odnos do preteklosti, mogoče malo nostalgičen pogled nazaj. Produkcija skupine V. A. T., znotraj projekta CONA TRBOVLJE (razstava pod okriljem meseca fotografije Fotonični trenutki, jesen 2010), je bila spodbudni projekt, da se je začelo raziskovanje ostankov industrijske preteklosti in združevanje s sedanjostjo.Družbeno stvarnost, ki označuje vse nas, označujeta dve temeljni razmerji: materialno in ideološko. Torej na eni strani produkcijski odnosi v poznem kapitalizmu, kot družbena baza, na drugi strani pa nadgradnja le-teh, sestavljena iz družbenih idej in instituciji, ki odražajo te iste produkcijske odnose.
![Cona vašhau [Špela Pavli]](http://reciklazaidentitete.files.wordpress.com/2011/11/cona-vac5a1hau-1.jpg?w=586&h=446 "Cona vašhau [Špela Pavli]")
Na začetku 21. stoletja je tako real samega mesta in okolice označen s simbolnimi objekti, artefakti, ostalinami preteklega časa. Zunanjemu opazovalcu, bolje rečeno sodobniku, je namen in smoter ostankov dveh industrijskih revolucij pogostoma nepojmljiv in nerazumljiv. Objekti, katerih namembnost se je že zdavnaj izgubila v meglici preteklosti, stroji katerih namen je neznan, naprave, ki so služile sploh, ne vemo čemu, tako ostajajo nekakšni nadrealistični spomeniki preteklosti, na en način čaščeni, pa vendar nerazumljeni.
Vizualna alternativa Trbovlje (okrajšano V. A. T.), skupina mladih intelektualcev z afinitetami do vizualnega izražanja, je v teh spomenikih preteklosti vsekakor našla hvaležen material za svoje ukvarjanje z vizualizacijo našega mesta in ohranjanje kulturne dediščine z arhivom fotografij, ki se bodo verjetno zapisale v zgodovino.
Na podoben način, kot ga opisujeta brata Strugatski v svoji knjigi Piknik na robu ceste (1972), se člani skupine V. A. T., s spoštovanjem in nostalgijo, s svojimi fotografijami dotikajo teh objektov in predmetov ne samo na zunanji, vizualni ploskvi, temveč s svojimi deli zadrejo globlje. Na prvi pogled prazen, izčiščen svet strojev in industrijskih objektov vendarle spregovori skozi princip prisotne odsotnosti o ljudeh, ki so tam delali, ki so te stroje upravljali.
Skozi delo skupine se kaže tudi čustven odnos do preteklosti, mogoče malo nostalgičen pogled nazaj. Produkcija skupine V. A. T., znotraj projekta CONA TRBOVLJE (razstava pod okriljem meseca fotografije Fotonični trenutki, jesen 2010), je bila spodbudni projekt, da se je začelo raziskovanje ostankov industrijske preteklosti in združevanje s sedanjostjo.Družbeno stvarnost, ki označuje vse nas, označujeta dve temeljni razmerji: materialno in ideološko. Torej na eni strani produkcijski odnosi v poznem kapitalizmu, kot družbena baza, na drugi strani pa nadgradnja le-teh, sestavljena iz družbenih idej in instituciji, ki odražajo te iste produkcijske odnose.
![Cona vašhau [Špela Pavli]](http://reciklazaidentitete.files.wordpress.com/2011/11/cona-vac5a1hau-1.jpg "Cona vašhau [Špela Pavli]")
Danes smo postali ujetniki podob, s katerimi se obdajamo. Zato zamenjujemo krizo podobe, ki jo spodbuja tehnološka ekspanzija vizualnih medijev, s krizo telesa, ki ga v podobah ne najdemo več. Iz tega nadalje sklepamo o krizi človeka. Podobe niso nikoli samo to, kar trdijo, da so, namreč odslikave realnosti, razen če odslikavajo idejo realnosti, pa še ta ideja je lahko le fiktivna.
Avtorji, ujeti v izginevajočo socialno strukturo degradiranega delavskega mesta, skozi artikulirano, pa vendar poetično formo fotografije spregovorijo o sebi, o svoji intimi, o odnosu do sveta, o strahovih in frustracijah o upanju in pričakovanju, o življenju. Cona Trbovlje se ukvarja z artefakti in usedlinami časa, ki je nepreklicno mimo. Obenem nakazuje obete prihodnosti. Različne avtorske afinitete tvorijo kompleksno podobo partikularne arhitekturne in socialne strukture vase zaprte in včasih samozadostne skupnosti.
Raziskovanje kulturnih ostalin se nadaljuje v publikaciji TRBOVLJE V. A. T. 2011, ki je nekakšno nadaljevanje projekta CONA TRBOVLJE, je tudi protokolarno darilo občine Trbovlje, in ponudi izkaznico mesta Trbovlje na način združitve vizualnih podob preteklosti in sedanjosti ter napovedi za prihodnost.
Delo na projektu se nadaljuje. Fokus interesa se počasi premika od betona in železa h krvi in mesu. Torej človeška figura v vseh pojavnih oblikah. Princip zgodovinskega spomina in razumevanja ne samo preteklosti, temveč tudi sedanjosti skozi najstarejšo etablirano formo vizualnih upodobitev. Homo sapiens!
reciklazaidentitete
